Tadej Pogačar je na skrivaj pokupil vse trgovine in stara kolesa v A si kolesar? Si! v svojem domačem kraju, kjer je dobil svoje prvo kolo v življenju. Namesto da bi jih uničil, je prostor tiho spremenil v center za darovanje koles in brezplačno poučevanje strastnih otrok o dirkanju, skupaj z dirkaškimi oblačili, kolesi in specializirano opremo pravega dirkača. Prvak se na dan inavguracije ni hotel pojaviti in ni dovolil, da bi bila njegova podoba ali ime kjerkoli prikazana. Na vhodu je bil le majhen lesen napis z vgraviranim preprostim napisom: “V ta kraj vračam le tisto, kar mi je dal.”

Tadej Pogačarjevo skrivno darilo domačemu kraju: Skriti kolesarski center upanja in priložnosti

V srčnem razkritju, ki je osupnilo tako navijače kot domačine, se je izkazalo, da je prvak dirke Tour de France Tadej Pogačar tiho kupil vse stare trgovine in zapuščena kolesa okoli A si kolesar? Si! – prav tistega kraja v svojem domačem kraju, kjer je nekoč kot otrok dobil svoje prvo kolo. Kar se je zdelo kot nostalgična pridobitev, se je spremenilo v eno najbolj ganljivih filantropskih gest, kar jih je kdajkoli storil profesionalni kolesar.

 

Po besedah lokalnih prebivalcev je Pogačar nepremičnine kupil pred meseci v diskretni lastniški strukturi, brez javnih objav in brez kakršne koli medijske pozornosti. Mnogi so domnevali, da bodo stavbe obnovljene, porušene ali preurejene v komercialno uporabo. Toda prvak je namesto tega območje preoblikoval v center za brezplačno donacijo koles in izobraževalni center za dirkanje za otroke, s čimer je ohranil duh skupnosti, ki je oblikovala njegove najzgodnejše sanje.

 

Center, ki zdaj prekipi od mladostne energije, ponuja dirkalna kolesa, opremo, drese, čelade in specializirane treninge popolnoma brezplačno. Profesionalna oprema, ki si je mnogi mladi kolesarji nikoli ne bi mogli privoščiti, je zdaj na voljo vsem, ki se želijo učiti kolesariti. Lokalni prostovoljci pravijo, da nova kolesa prihajajo tedensko, poleg obnovljenih, ki jih je Pogačar rešil iz starih trgovin.

 

Morda najbolj presenetljiva podrobnost celotnega projekta je Pogačarjeva odločna zavrnitev, da bi center povezal s svojim imenom ali podobo. Ne le, da se je udeležil otvoritvene slovesnosti, ampak je organizatorjem tudi naročil, naj se izogibajo uporabi njegovega podpisa, fotografij ali blagovne znamke. Obiskovalci, ki prihajajo do vhoda, ne najdejo nobenih logotipov ali promocijskih transparentov – le preprost lesen napis, ročno izrezljan z besedami:

 

»Na ta kraj vračam le tisto, kar mi je dal.«

 

To tiho sporočilo je že postalo simbol ponižnosti, hvaležnosti in globoke povezave med prvakom in njegovimi koreninami.

 

Lokalni starši so izrazili izjemno hvaležnost za vpliv, ki ga ima center. Številne družine, ki so se prej trudile podpirati kolesarske interese svojih otrok, zdaj vidijo, da njihovi otroci prejemajo profesionalno usposabljanje in opremo. Neki prostovoljec je opazil, da več otrok, ki še nikoli niso imeli kolesa, zdaj dvakrat na teden obiskuje redne tekmovalne ure, njihovo navdušenje pa je očitno.

 

Vodje skupnosti pravijo, da je projekt oživil športno kulturo mesta. Pobudi so se pridružili nekdanji kolesarji, mehaniki in trenerji, ki so želeli deliti svoje znanje in jih je navdihnil Pogačarjev zgled. Kar se je začelo kot tiha prenova, je zraslo v cvetoče središče mentorstva, timskega dela in mladostnih ambicij.

 

Čeprav se je Pogačar odločil, da ne bo v središču pozornosti, tisti, ki so mu blizu, pravijo, da center na skrivaj obišče izven delovnega časa, preverja popravila, pregleduje kolesa in zagotavlja, da je vse dostopno skupnosti.

 

V času, ko elitni športniki pogosto polnijo naslovnice zaradi sponzorstev in komercialnih podvigov, je Tadej Pogačar pokazal, da se najpomembnejše zmage ne dosežejo vedno na cesti. Včasih pridejo iz vračanja – tiho, iskreno in brez pričakovanja česar koli v zameno.